Intervju: Zlatka Lebar, ravnateljica Srednje zdravstvene šole Murska Sobotasobota, 19.05.2012

Večina srednjih šol se danes ubada s premajhnim vpisom otrok, vendar tega problema nima Srednja zdravstvena šola Murska Sobota, prej nasprotno. To seveda ne pomeni, da je ta šola lahka in se zanjo otroci odločajo zato, ker  vedo, da jo bodo končali. Imajo namreč kar precej zlatih maturantov – tudi take z vsemi točkami –,  njihovi dijaki dosegajo številne uspehe na tekmovanjih, veliko pa jih uspešno nadaljuje visokošolski študij zdravstvene nege, babištva, rentgenologije ali fizioterapije. Vse to pa je po mnenju ravnateljice Zlatke Lebar, ki je na tem delovnem mestu od 2002. leta, dovolj velika potrditev, da lahko govorimo o kakovostni srednji šoli, s katere prihajajo zares odlično pripravljeni zdravstveni delavci.

Zakaj je pravzaprav tako velik vpis prav na vašo šolo – prav zdaj ni pretirano veliko delovnih mest pa tudi plače v Sloveniji niso tako mamljivo visoke?

»V veliko zadovoljstvo mi je, ko na strokovnih ekskurzijah, npr. letos smo bili spet v kliničnem centru v Ljubljani, slišim pohvale, da so zelo veseli naših maturantov in diplomantov. Po informacijah, ki jih dobimo tudi iz tujine, so tudi tam z njimi zelo zadovoljni. Ponavadi naši diplomanti dobijo zaposlitev  v domovih za starejše in prevzemajo kar vodilna mesta. Druge šole v tujini, npr. na Madžarskem, Slovaškem, Češkem in tudi v Avstriji, imajo sicer več prakse in manj teorije kot pri nas, toda očitno njihovo prakso nadomesti naša teorija, saj znajo ti naši diplomanti svoje teoretično znanje dobro uporabiti.«

Šola je edina v severovzhodni Sloveniji, vendar vpis ni bil ves čas tako velik kot letos?

»Ne, v sedemdesetih letih se je celo pojavilo vprašanje obstoja te šole, odkar pa sem jaz ravnateljica, se je vpis ves čas povečeval. Maksimum je bil okrog 580 dijakov, to pa je bilo res preveč glede na  zgradbo, saj je šola pokala po šivih. To je bilo pred štirimi leti, ko nam je država naredila zastonj reklamo in so v kliničnem centru izjavljali, kako zelo potrebujejo medicinske sestre. In res je bil velik vpis, ministrstvo pa je ta povečani vpis tudi dovolilo. Zdaj imamo pet četrtih razredov, prvo leto pa tudi novi program kozmetičnega tehnika, kjer so same deklice in kjer doživljamo tudi neko drugačno razpoloženje v razredu.«

Opažate, da se značilnosti generacije otrok spreminjajo?

»Deca kot deca … Ugotavljam pa, da se od generacije do generacijo čedalje več ukvarjamo z vzgojnimi in socialnimi težavami in šele nato z učenjem. To, kar je bilo prej značilno le za nekatere posameznike, je zdaj za čedalje večje skupine otrok. Torej da je treba otroke najprej pripraviti na učenje, da so v ozadju razni problemi, bodisi socialni ali finančni, nekateri nimajo družine, starši so ločeni, zgodi se tudi, da otroci nimajo kam, da nimajo denarja niti za hrano. Ko mi otrok napiše, da je malica na šoli zanj edini topli obrok na dan, vemo, kakšne so razmere ponekod doma. Vse to so problemi, s katerimi se danes mora ukvarjati ravnatelj. Včasih sta te probleme lahko rešila razrednik in svetovalec, zdaj pa se že vsi po malem ukvarjamo s temi zadevami.«

Torej tudi na vaši srednji šoli na ta način zaznavate čedalje večjo krizo v regiji.

»Mi jo s takimi življenjskimi situacijami resnično občutimo. Pa to ne pomeni, da ti otroci niso uspešni na učnem področju! To pomeni, da se je treba z njimi dodatno ukvarjati poleg rednega pouka. To je v resnici novodobna naloga današnjega učitelja.«

Čeprav ni bilo denarja za velike naložbe, ste vsako leto kaj naredili, uspeli v celoti obnoviti in osvežiti šolsko stavbo znotraj in zunaj. Kako vam je to uspelo?

»Šolska zgradba je stara štirideset let in potrebna obnove, tako sama zgradba kot notranja oprema, najbolj pa celotna inštalacija, saj smo imeli zaradi vodovodnih in odtočnih cevi čedalje večje težave. Denarja je bilo, kolikor ga je bilo, usmerjali smo ga tako, da smo potem to obnovo lahko naredili. Verjetno je delno pomagalo to, da je to vendarle majhna in ne velika potratna zgradba. Pomagalo pa je tudi, da smo zaradi deregulacije lahko sami odločali, kaj je nujno in kaj bomo delali, in da smo uspevali na razpisih. Hvala bogu, da smo uspeli do zdaj urediti osnovne stvari, kupili smo tudi  opremo za kozmetično učilnico, tako da zdaj le kupujemo neke drobnarije. Nekaj smo tudi privarčevali v zlatem obdobju velikega števila dijakov, tako da se nam je vse izšlo.«

Telovadnica pa je vseeno ostala vaša dolgoletna, a še vedno neuresničena želja.

»Ja, že od vsega začetka. Povedati moram, da je v sklepni etapi natečaj za telovadnico, ki smo ga financirali z lastnimi sredstvi. Smo verjetno edina šola v Sloveniji, ki se je tega lotila  sama, saj nam ministrstvo ne da niti centa, ker nima denarja, nas pa pri tem podpira. Do konca maja bo izbrana najboljša rešitev za telovadnico, junija pa bomo predloge tudi razstavili. Za naprej pa bomo potrebovali ministrstvo, kajti velik finančni zalogaj bodo že gradbena dokumentacija in vsi drugi potrebni papirji. Upamo, da nam bodo kljub tej stiski res pomagali, ker smo zadevo pripeljali že tako daleč. Konec koncev, zgradba ni naša. Šola je naredila vse, kar je lahko. Kljub krizi stvari ne moremo kar pustiti. Treba je iti naprej.«

Zdi se, da je to tista vaša posebnost: čeprav vam povedo, da ne gre, vi vseeno najdete neki način, kako narediti stvari, da gre potem vseeno dalje.

»Nekaj resnice je verjetno v tem. Toda ravnatelj sam, brez podpore vseh zaposlenih na šoli, ne more nič. Lahko delam le skupaj z vsemi, ki z mano dihajo in razmišljajo na podoben način. Vsi se trudijo na tak ali drugačen način in po svojih najboljših močeh. In to se vidi tudi po tem, da nam resnično ni vseeno za prav nobenega otroka. Ni namreč problem, da ima otrok  negativne ocene ali da neupravičeno izostaja od pouka… naš naloga je,  da ugotovimo, zakaj ima negativne ocene in zakaj ga ni v šolo. To je pa tisto, kar jaz cenim pri naših razrednikih, ker zares na ta način spremljajo otroka in mu poskušajo pomagati. In potem starši in otroci vidijo, da je koristno drugače delati, da se je koristno potruditi.«

Šola ima kar precejšnje zaupanje širše javnosti, saj velja prepričanje, da bodo na zdravstveni šoli poskrbeli, da bo otrok vzgojen v dobrega človeka in dobrega delavca.

»Upam, da tako mislijo in vidijo. Je pa res lepo, ko ti potem takega otroka, ki bi ga lahko prvi teden postavil na cesto, samo da ne bi imel z njim problemov, spremljaš leta in leta in vidiš, da celo uspešno študira, čeprav je imel v začetku slabe ocene, in da  živi uspešno  življenje tudi kot človek. Potem ti ni žal časa, prilagajanja in še česa, kar je bilo treba zanj storiti v dijaških letih.«

Kaj porečete o trditvah nekaterih, da  je zdravstvenih delavcev že preveč in da vpisujete preveč otrok glede na trenutne potrebe?

»Trenutna statistika na zavodu za zaposlovanje je ena stvar, druga pa statistika, ki formalno ne obstaja, na primer o potrebah v zdravstvenih domovih,  domovih za starejše in bolnišnicah, kjer vsi tisti, ki delajo z bolniki, vidijo, da jih je premalo, da je kadrovska podhranjenost. Mi v šolstvu lahko rečemo, da imamo neke normative, toda v dejavnosti zdravstvene nege normativov sploh nimajo postavljenih. Če izhajamo iz tega, da potrebe očitno so, vendar je trenuten finančni položaj tak, da se varčuje z ljudmi, je ta statistika zavoda premalo, da bi lahko trdili, da jih je preveč.
Glede na splošno staranje prebivalstva, in ker je glede tega v Pomurju položaj najslabši, ker je v povprečju najstarejša populacija,  lahko samo rečem, da jih tisti trenutek, ko bomo te kadre res potrebovali,  ne moremo izobraziti čez noč. In ker smo že v EU, imajo naši diplomanti možnost zaposlitve tudi v drugih državah.«

Delo ravnatelja je danes precej drugačno, saj je, kot pravite,  več reševanja socialnih in vzgojnih problemov. Kaj bi pri svojem delu še radi izboljšali?

»Še naprej želimo delati to, kar delamo zdaj, ne moremo pa dati dijakom znanja za vse življenje, kajti vse te stvari se nenehno spreminjajo, posodabljajo. Mi jih moramo torej usposobiti, da bodo zmogli spremljati vse te spremembe, jih naučiti iskati to novo znanje. To, kar jih mi učimo v srednji šoli, je le ena stopnička, temeljno znanje, ki ga bodo morali vse življenje dopolnjevati.«

Pa vendar: eno je strokovno znanje, nekaj drugega pa biti človek ob bolniku,  česar se ne naučijo v šolah. Kaj pa pri vas?

»Ob vseh strokovnih predmetih, kabinetnih vajah in praktičnem delu v  bolnišnicah mladi lahko doživljajo, kaj pomeni nekomu pomagati. Eno je operacija, drugo pa je – to pa je mogoče še pomembnejše – biti ob človeku. To mi sicer lahko učimo, toda če ta čut ni položen v učenca, je vse zaman. Zgodi se, da kdo med šolanjem ugotovi, da tega ne bo sposoben početi, in izbere drugo smer. Mi ves čas šolanja skušamo dijake navajati tudi na to, da  niso  prišli sem samo po znanje, zato tudi delamo z njimi kot z ljudmi.«

Glede ravnateljevanja je prav zdaj v Sloveniji pa tudi v Pomurju še ena aktualna zadeva, in sicer vodenje računovodstva.

»Resnično moram priznati, da sem bila glede tega tudi jaz zgrožena. Šele ko do česa takega pride, se zaveš, kakšno odgovornost imaš kot ravnatelj. Ravnatelj je načeloma pedagoški vodja, lepo bi bilo, da bi nekdo drug vodil finančne, kadrovske in druge zadeve, ko je toliko različnih stvari, sprememb zakonodaje. Kje, na kateri šoli pa so  nas pripravljali na vse to? Jaz osebno prihajam s področja zdravstvene nege, delala sem v kliničnem centru v Ljubljani in sem prišla učit strokovne predmete na to šolo, potem pa sem postala ravnateljica. In potem vidiš, koliko ti manjka, da bi obvladal tudi vse finančne zadeve. Saj nimaš časa, da bi povsem in vse imel pod nadzorom. Smo  šola, ki ima enega hišnika, čistilko, tajnico in računovodkinjo. Vsako stvar res vidiš in odobravaš, lahko pa se zgodi, da ti kaj uide. Meni se zdi razumljivo, da mora biti računovodkinja neprestano ob meni, da obstaja sprotna komunikacija, da sva stalno v povezavi, ker jo dnevno nekajkrat potrebujem, da me tudi ona opozarja. Meni se zdi nepojmljivo, da bi imela zunanjega računovodjo. Računovodstvo namreč ni le pošiljanje računov. Potem pa se zgodi, da pet in pet ni vedno deset.«