Papež je pobil več katolikov kot vsi rimski cesarji skupajčetrtek, 17.05.2012

Nekaj »cvetk« katoliškega kolonialnega imperija, ki danes sliši na ime »Sveti sedež« iz Vatikana, cvetk, nikoli obžalovanih, nikoli preklicanih, zatorej še vedno aktualnih:

Ko je cerkev napadla svobodne kristjane Albižane, vojaki niso vedeli kako ločiti katolike od heretikov.

»Toda, kako ločiti ortodoksne od albižanov? Amarilkov (cisterijanski menih v službi papeža Inocenca III.) ukaz je bil: »Pobijte vse, Bog bo že vedel, kateri so njegovi.« In tako so brez razlike poklali vse, heretike in katolike.«

Ubili so okoli dvajset tisoč meščanov. »In tako je ta zločinski papež, ki je kot v posmeh nosil ime Inocenc, v enem samem dnevu in v enem samem mestu uspel pomoriti deset ali dvajsetkrat več kristjanov, kakor so jih po dolgem in počez v vsem imperiju pobili rimljanski cesarji v tako imenovani »eri mučenikov«.

Kurjenje ljudi je bil pravi krščanski praznik

Inocenc IV. je odobril mučenje in uradi inkvizicije so se tedaj spremenili v ječe pekla. Obtožene so zapirali v ločene celice, niso jim dovolili obiskov sorodnikov in so jim prikrivali imena tožnikov. Tisti, ki ni takoj priznal, je bil za uvod deležen vijakov, s katerimi so mečkali in izpahovali prste. Ni priznal? Tedaj je bil na vrsti španski škorenj za lomljenje piščali, nato pa za počitek sedenje na žarečem stolu: pod kovinskim sedežem, nasršenem z ostrimi žeblji, ki so jih segreli do rdečega žara, je bila pečica. Še ni priznal? Tedaj so mu na kolesu ali natezalnici izpahnili roke in noge. Ali pa je bil deležen mučenja na  vitlu, ko so ga privezali na vrv s škripcem, obešenega za roke, zvezane na hrbtu in ga dvigali in spuščali, dvigali in spuščali, dokler se mu niso izpahnile rame. Je tulil od bolečin? Zamašili so mu usta s cunjo. Se je onesvestil? Torej naj se seansa nadaljuje jutri. Saj se ni mudilo. In mučilne naprave so razkuževali tako, da so jih škropili z blagoslovljeno vodo. Žrtve s pohabljenimi udi so metali v jame, polne kač, jih gole in zvezane izpostavljali sestradanim podganam, ali jih žive zakopali.

Sicer pa je bil sežig naloga posvetnih oblasti in ne cerkvenih, da se ne bi omadeževala svetost Cerkve. Šlo je za tako imenovani »avto da fe«, dejanje vere, ki je imel svoj prostor na glavnem trgu pred zbrano drhaljo, ki je rada gledala gorenje. Pravi krščanski praznik.

Cerkev se je lotila ubijanja žensk, ker jim je začelo primanjkovati heretikov

Ko je začelo dominikancem primanjkovati heretikov, so Janeza XXII. zaprosili za dovoljenje, da bi nadaljevali s čarovnicami.

Obtoževali so jih ljudožerstva, zoofilije, bestialnosti, letanja z metlo, uničevanja pridelkov, pitja otroških krvi, impotence pri moških…

Z iglami so jim prebadali oči, jih nabijali na kol skoz vagino ali danko, dokler jih niso raztrgali, za kazen, ker so se družile s Hudičem, jih razčetverjali s konji, jih utapljali.

In če pomislimo, da je Vlačuga (to je cerkev, op. blogerja) dolga stoletja, po svojem Canon Episcoriiz leta 906, zatrjevala, da je vera v čarovnice herezija!

Papež trdi, da je Bog obsodil Jude na večno sužnost – dokument do danes ni bil preklican

Julija 1555 je Gian Pietro Carafa, alias Pavel IV., takrat še ni bil niti dva meseca papež, izdal bulo Cum nimis absurdum, ki se začne takole: »Zato, ker je najbolj nesmiselno in neprimerno, da Judom, ki jih je po njihovi lastni krivdi obsodil Bog na večno sužnost, z izgovorom, da jih varuje krščanska ljubezen, dovoljujemo celo to, da živijo med nami…

Moja pripomba: Ni niti najmanj čudno, da se je z Judi predvsem v prvi polovici 20. stoletja dogajalo, kar se pač je. V milijonih so se štele žrtve stoletja trajajoče katoliške »ljubezni« do drugače verujočih.

Vir: Vlačuga Babilonska, Fernando Vallejo