Krst dojenčkov in pedofilija kot del sistemske zlorabe otroknedelja, 19.08.2012

Vlado Began (odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta!)

Več informacij o knjigi na www.began.si

Krst dojenčka je velika zloraba otroka, saj gre za zlorabo nemočnega bitja. Kot je bilo že večkrat navedeno, gre za hudo kršitev svobode vesti oziroma svobode verske opredelitve. Krščeni otroci so po nauku katoliške cerkve njena last, vsaj v duhovnem smislu, in so dolžni poslušati in ubogati katoliške klerike ter jih upoštevati s spoštovanjem in ljubeznijo. Pred ljudmi so dolžni izpovedovati svojo vero in se udeleževati apostolske in misijonske dejavnosti cerkve. Vse te dolžnosti otroci niso prevzeli svobodno, temveč so jim bile vsiljene. Če se otrok želi rešiti cerkvenega obroča, mu to, po nauku cerkve, sploh ne more uspeti, saj ga krst večno veže na cerkev. Če sicer izstopi, izgubi samo pravice, dolžnosti mu ostanejo in cerkev ga še vedno ima za svojega vernika. Vse to je del sistema katoliške cerkve, del njenega nauka, in zato so te zlorabe otrok sistemske. Cerkev teh zlorab ne skriva, saj jih je zapisala v svoj katekizem in druge dokumente. Sto tisočem otrok v Sloveniji in stotinam milijonov po vsem svetu je katoliška cerkev, ob molku države, ob grožnjah z večnim peklom in ob mnogih zavedenih starših, vsilila svojo vero in jim kršila osnovno pravico, ki izhaja iz njihovega dostojanstva, to je pravico do svobode vesti in veroizpovedi ter Boga po lastni izbiri.

Če cerkev krsta dojenčkov ne skriva, je drugače s cerkveno pedofilijo. Katoliška cerkev je spolne in druge zlorabe otrok skrivala, dokler se je dalo. V javnost ti primeri niso smeli priti. Tudi to je del sistema, saj je cerkev vse to skrivala in, čeprav je za spolne zlorabe konkretnih duhovnikov vedela, je le-tem s premestitvami še nadalje omogočala zločine nad otroki. Zločinskih duhovnikov ni prijavljala civilnim oblastem, od žrtev je terjala molčečnost pod grožnjo izobčenja. Najvišji kleriki so imeli posluh za molk škofov in njihovo neustrezno ukrepanje. Ugled cerkve in klerikov je imel prednost pred koristjo žrtev. Mnogokrat si je cerkev kupila molk s simboličnimi odškodninami. Ko je že izbruhnilo mnogo pedofilskih škandalov, je cerkev še vedno trdila, da ni ničesar prikrivala, da mediji stvari napihujejo in da gre za sovražno gonjo proti cerkvi. Katoliški kleriki so se začeli opravičevati šele takrat, ko jim je začela teči voda v grlo in ko so začeli ugotavljati, da jim javnost vedno bolj obrača hrbet. Do razčiščevanja pedofilskih primerov in sankcij zaradi spolnih zlorab je prišlo v glavnem samo zaradi pritiska javnosti in ne zaradi neke lastne volje cerkve, da bi spremenila stvari. Svojega nauka, ki omogoča pedofilijo, ni spremenila. Če javnosti ne bi bilo, bi zadeve verjetno tekle po starem. Pri cerkveni pedofiliji tako ne gre za občasne in posamezne primere, temveč za ustaljeno in dolgoletno prakso zločinov nad otroki. Spolne in druge zlorabe otrok so vgrajene v sistem. Zato je tudi pedofilija del cerkvenega sistema, saj je cerkev to početje tolerirala, ga vzdrževala in zanj celo ustvarila pogoje. Filozof Slavoj Žižek: »Pedofilija ni preprosto zasebna patologija nekaterih duhovnikov, temveč je očitno vgrajena v institucijo Katoliške cerkve kot njena obsedenost in skrita praksa oziroma identiteta.«^[1]

Nekateri menijo, da je pedofilija napaka v cerkvenem sistemu. Če cerkev pogledamo celovito, njen nauk, preteklost in sedanjost, bi bilo mogoče pritrditi nekdanjemu duhovniku in poznavalcu cerkvene pedofilije Dietru Pötzlu, da je katoliška cerkev kot institucija sama po sebi sistemska napaka^[2] in da ne gre za napake v sistemu. Da se ne pozabi: Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.«

Otroci so za cerkev zelo pomembni: če si jih podredi, si podredi tudi odrasle, kajti otroci prej ali slej odrastejo. Otroke si je najlažje podrediti, saj se osebnostno šele oblikujejo in je nanje najlažje vplivati, še zlasti, če se to povezuje z bogom. Otrokom se načrtno privzgoji, da je duhovnik božji predstavnik na Zemlji, kar mu daje še večjo pomembnost in zaupnost v otrokovih očeh. Zato so krst dojenčkov oziroma otrok ter spolne in druge zlorabe otrok priročno sredstvo za reprodukcijo cerkve.

Cerkvi znani psihoterapevt dr. Bogdan Žorž pravi: »Če je vse usmerjeno v mlade – pomeni samo še bolj pronicljivo in dolgoročno 'naložbo' – čim mlajši je človek, tem lažje je nanj vplivati.«^[3] Na svetovnem spletu je mogoče najti podatek, da je imel omenjeni psihoterapevt predavanje z naslovom Vzgoja s Svetim pismom. Ni navedeno, s katerim pismom: starim ali novim. Vzgoja s krvavo staro zavezo?