Sodelovanje duhovnikov v komunističnih režimihsobota, 17.12.2011

V bibliji (pismo Rimljanom) piše: »Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.« (Rim 13,1) 

Torej za cerkev ni pomembno, kdo oz. katera politična opcija je na oblasti oz. na volitvah zmaga, saj je v vsakem primeru dana od Boga. Po katoliškem nauku je bil tudi komunizem dan od Boga, zato je zelo čudno, da cerkev tako kritizira ta družbeni red in ga primerja celo s satanizmom. Še toliko bolj nenavadna je njihova kritika do komunizma, če viri dokazujejo sodelovanje mnogih duhovnikov v komunističnih režimih. O tem piše Daniel Fernandez R. v svoji knjigi Checkmate (Šah- mat), citiram:

»V Kolumbiji, Nikaragvi, Venezueli, Gvatemali in Braziliji so jezuitski duhovniki aktivno sodelovali in izvajali vladne naloge v komunističnih režimih, na primer katoliški duhovnik Ernesto Cardenal v Nikaragvi.

Pri brazilskem škofu Antoniu Baptisti Fragosu so policisti v hiši našli dokumente, ki kažejo, da je bil še z drugimi duhovniki del komunistične gverile.

Julia Esteves iz El Salvadorja je novinarki Lindi Schuster iz Wall Street Journala 7.12.1982 povedala: »Rimokatoliško cerkev v El Salvadorju so prevzeli komunistični duhovniki, ki izvajajo svoje obrede in se hkrati tudi vojskujejo.«

Katoliški monsignor Enrique Bolanos Quesada je februarja 1983 v časopisu v San Jose, Kostarika, dejal: »Tako imenovana Popularna cerkev potrebuje novo teologijo, nov način vojaške razlage Biblije, verjetno revolucionarni evangelizem, ki je v skladu z marksistično-leninističnim učenjem nasilja, sovraštva in bojevanja med razredi.«

Ali je  tudi bivši papež prikrito simpatiziral s komunizmom? V knjigi The onslaught against Bible protestantism (Napad na protestantizem), dr. Ronald Cooke navaja: »Papež Janez Pavel II. je poklical kardinala Rossija iz Brazilije. Ta poteza je v mednarodnem tisku ostala praktično neopažena ali pa so jo namerno spregledali. Razlog za papežev klic je bila njegova skrb ob dejstvu, da se mnogi v Južni Ameriki borijo proti komunizmu. Papež Janez Pavel II. je prikrito forsiral marksizem, zato je od kardinala zahteval določene poteze.« 

Če je po katoliškem nauku vsaka oblast dana od Boga, potem je nenavadno, kar opisuje Avro Manhattan v knjigi: Catholic imperialism and world freedom (Katoliški imperializem in svetovna svoboda):

»V Italiji je 20. maja leta 1951, katoliška hierarhija izdala odredbo v svojih cerkvah, v kateri katolikom med drugim pojasnjuje, da vsak volivec, ki bo volil politično stranko, ki ni naklonjena cerkvi, zagrešil smrtni greh, v primeru, da bo volil komuniste, pa bo za večno preklet. Enako se je leta 1951 zgodilo v Franciji med splošnimi volitvami, ko so skoraj vsi francoski škofje izdali pastoralno pismo, v katerih so pozvali Francoze naj volijo samo kandidate, ki favorizirajo Katoliško cerkev. Svarili so jih, da je to za njih »neizogibna dolžnost«, če pa bi se izognili tej dolžnosti, bi storili »najtežji greh«.

Papež Pij XII. je 10.3. 1948 izjavil, da vsak, ki voli kandidate, ki so sovražni do cerkve, ali ne gre na volišče, zagreši smrtni greh… una colpa mortale.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi