Škof je prosil Boga naj nacističnim četam pošlje svojega angelačetrtek, 24.05.2012

Papež Benedikt XVI.:

V Auschwitz je šel opominjat Boga zaradi holokavsta nad Judi in zaradi nacističnih zločinov: »Zakaj si to dovolil, Gospod?« je v soju bliskavic pajdaškega tiska na poljani, kjer je bilo najgrozovitejše koncentracijsko taborišče… Odgovor je očiten: »Zaradi tistega,…, kar so z Judi tisoč sedemsto let počeli tvoji soverniki in predhodniki.«

Naj bi raje vprašal… Pacellija oziroma Pija Dvanajstega oziroma Brezbožnega Dvanajstega, zakaj takrat, ko bi lahko, ni dvignil glavo zoper Hitlerja.

In tule imaš seznam nacističnih škofov svoje domovine…: vojaški škof Rarkowski, nemški vojaški duhovnik najvišjega ranga, ki je slavil »našega Führerja kot varuha in utrjevalca rajha«. Škof Werthmann, glavni vikar omenjenega in njegov namestnik v vojski. Nadškof Jäger iz Paderborna, ki je bil kaplan Führerjeve divizije. Kardinal Wendel, ki je bil prvi vojaški škof. Škof Berning iz Osnabrucka, ki je Hitlerju poslal svoj izvod knjige Katoliška cerkev in nemški rod »kot znamenje mojega spoštovanja«, in ga je Goering imenoval za člana Državnega sveta Prusije. Škof Buchberger iz Regensburga, ki je v episkopalnem pismu svoji škofiji zapisal, da sta »Führer in vlada storila vse, kar je še v okviru pravice, prava in časti našega ljudstva, da bi se ohranil mir naroda.« Škof Ehrenfried iz Würzburga, ki je govoril: »Vojaki izpolnjujejo svojo dolžnost do Führerja in domovine z najvišjim duhom žrtvovanja in se popolnoma predajajo tako, kot velevajo Sveti spisi.« Škof Kaller iz Ermlanda, ki je v nekem pastoralnem pismu takole spodbujal svoje vernike: »Z Božjo pomočjo si boste z največjo vnemo prizadevali za Führerja in narod in do kraja izpolnili svojo dolžnost v obrambi naše ljubljene domovine.« Škof Machens iz Hildesheima, ki jih je nagovarjal s temi besedami: »Izpolnite svojo dolžnost do Führerja, naroda in domovine! Izpolnite jo, če je potrebno, pri tem tvegajte tudi svoje življenje«, in je prosil Boga, naj nacističnim četam »pošlje svojega angela«. Škof Kumpfmüller iz Augsburga, ki je ob Hitlerjevi vojni zoper Evropo izjavljal, da »kristjan ostane zvest zastavi, ki ji je prisegel pokorščino, naj se zgodi karkoli«.  Škof Wienkens, ki je predstavljal nemški episkopat na nacističnem ministrstvu za propagando. Škof Preysing iz Berlina, ki je podpisal skupna pisma sobratov v podporo Hitlerju. Škof Frings (pozneje kardinal v Kölnu), ki je kot predsednik nemške škofovske konference spodbujal, da je treba za Hitlerja dati poslednjo kapljo krvi. Škof Hudal, ki je Hitlerju posvetil svojo knjigo Nacionalsocializem in Cerkev kot »Siegfridu nemškega upanja in veličine«, in ki je po porazu s ponarejenimi dokumenti in denarjem pomagal F. Sangelu, obtoženemu za štiristo tisoč umorov v koncentracijskem taborišču Treblinka, pobegniti v Brazilijo. Nadškof iz Freiburga Gröber, pokrovitelj enot SS, ki je zagovarjal širitev nemškega »življenjskega prostora«, ki je prispeval denar svoje nadškofije za vojno in ki je napisal sedemnajst pastirskih pisem, ki so jih brali s prižnic, v njih pa je pozival k samoodpovedovanju in pogumu. Nadškof Kolb iz Bamberga, ki je pridigal, da »kadar se bojujejo armade vojakov, jim morajo v zaledju z molitvijo pomagati armade duhovnikov«. Kardinal in grof von Galen, »Münstrski lev«, ki je pozdravil Wermacht kot »varuha in simbol nemške časti in pravic«, in ki je v cerkveni časopis svojega območja zapisal: »Oni, Angleži, so nam napovedali vojno. In nato jim je naš Führer ponudil mir, celo dvakrat, toda oni so ga prezirljivo zavrnili«. Kardinal Bertram iz Breslave, predsednik škofovske konference, ki je »po naročilu nemških škofov« poslal Hitlerju telegram: »Ob veličastnem utrjevanju miru med narodi, nemški škofi čestitamo in izražamo najspoštljivejšo hvaležnost in za naslednjo nedeljo odrejamo slovesno zvonenje«. Kardinal Schulte iz Kölna, ki je v nekem pastirskem pismu zapisal: »Mar ni naša dolžnost našim hrabrim na bojnem polju pomagati z zvesto vsakdanjo molitvijo?« Kardinal Faulhaber »Münchenski lev«, ki je leta 1933 Pija XI. Imenoval »najboljši prijatelj nacistov«, je leta 1934 prepovedal, da bi na Svetovni judovski konferenci omenili njegovo ime, češ, da je to, da se je nekoč zavzel za Jude, »nora trditev«, in je bi, preden se je povzpel v vodstvo bavarske škofije, vojaški škof, in je ukazoval molitve za Hitlerja in dal zanj zvoniti z zvonovi. Kot odličen učenec babilonske Vlačuge, ki leže s tistim, ki zmaga, je bil ta »Münchenski lev«  protinacist pred letom 1933, zanosen nacist od 1933 do 1945, in ogorčen protinacist po letu 1945.

Vir: Vlačuga babilonska, Fernando Vallejo