Katoliki naj bi z vsem srcem ljubili svojega zločinskega bogasreda, 30.11.2011

V Bibliji so zapisane Jezusove besede, da naj ljubimo Boga z vsem srcem in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Jezus je seveda mislil na svojega Očeta, Boga ljubezni, na našega Stvarnika. Toda katoliki mislijo na svojega biblijskega boga, ki v mnogih delih te »svete knjige« poziva bralce k zločinom. Zato ima marsikateri katolik težavo kako z vsem srcem ljubiti nekoga, ki  v bibliji razpihuje sovraštvo do drugače mislečih, zapoveduje mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu ter vojni.

Ali to zapoved  katoliki sploh lahko upoštevajo, se sprašuje tudi Paul-Henri Thiry D'Holbach v svoji knjigi Razkrito krščanstvo: »Ljubiti togotnega, muhastega in nepravičnega boga, ljubiti boga Judov! Ljubiti nepravičnega in neizprosnega boga, ki je tako krut, da svoje kreature obsoja na večno pogubljenje! Ljubiti nekaj najstrašnejšega, kar si je človeški duh kdaj lahko zamislil! Kaj takega naj bi bilo torej ustvarjeno zato, da bi v človeških srcih vzbujalo ljubezen? Kako naj bi ljubili tisto, česar se bojimo? Ali ne bi lagali sami sebi, če bi se prepričevali, da ljubimo tako strašno in odbijajoče bitje?«

Toda celotna zgodovina katoliške cerkve potrjuje, da mnogi katoliki vendarle lahko z vsem srcem ljubijo svojega okrutnega boga. Kajti na osnovi njegovih biblijskih pozivov so fanatični katoliki v zadnjih dva tisoč letih pobili in pokradli na desetine milijonov ljudi. Tudi danes mnogi katoliki z vsem srcem ljubijo svojega okrutnega boga, vendar jim politične razmere ne dopuščajo, da bi lahko svobodno izvajali zločine nad drugače mislečimi.

Še nekaj zanimivih citatov iz omenjene knjige:

»Na krvavem bogu utemeljena religija ne more biti nič drugega kakor krvava religija.

Kako bi lahko obstala družba, sestavljena iz ljudi, ki jih prepričujejo, da je treba biti goreč za vero in da je treba sovražiti in uničiti sočloveka zaradi njegovih prepričanj? Končno, kako lahko pričakujemo človečnost, pravičnost, krepost od trume fanatikov, katerih vzor je okruten, potuhnjen in zloben bog, ki uživa, ko vidi, kako njegovim nesrečnim kreaturam tečejo solze, ki jim nastavlja pasti, jih kaznuje, ker so padli vanje, in ki ukazuje krajo, zločin in prelivanje krvi? In prav s takšnimi potezami nam krščanstvo slika boga, ki ga je podedovalo od Judov.

Ta bog, ki se hkrati imenuje bog maščevanja, bog usmiljenja, bog orožja in bog miru, nenehno deluje po načelu »vroče hladno«, zato vsakemu svojemu občudovalcu prepušča, da razsoja o lastnem vedenju, s čimer postane njegova morala samovoljna.  Končno, kako v krščanskem sistemu uskladiti dobroto Boga ali njegovo modrost s pogosto barbarskim vedenjem in s krvoločnimi ukazi, ki mu jih pripisujejo svete knjige? Kako lahko kristjan pripisuje dobroto bogu, ki je večino ljudi ustvaril zato, da jih bo pogubil za večno?

Vedenje boga je videti smešno, nenehno spreminja svoje prepričanje, si v vsakem trenutku nasprotuje, deluje nespametno, obžaluje storjeno, kar zgradi z eno roko, z drugo uniči, z glasom enega preroka preklicuje tisto, kar je ukazal reči drugemu.

Pravzaprav kristjani nikoli niso mogli vedeti, po čem naj se ravnajo, nikoli se niso mogli dogovoriti o tem, kako razumeti voljo spremenljivega in muhastega boga, in nikoli niso vedeli natančno, kaj bog zahteva od njih, ker so za moralno načelo svojega vedenja in svojih stališč vzeli knjigo, kakršna je Biblija, se pravi delo, polno groznih pravljic, strašnih predstav o božanstvu in osupljivih protislovjih. Ali ne bi morali v taki knjigi, če bi sodili po posledicah, prej videti delo hudobnega uma, duha laži in teme, kakor pa boga, ki ga zanimata ohranitev ljudi in njihova sreča in ki hoče ljudi razsvetliti?

Krščanska religija še malo ne podpira morale, pač pa jo dela ohlapno in negotovo. Ne more imeti trdnih temeljev, če se opira na resnično voljo spremenljivega, pristranskega, muhastega boga, ki z istimi usti odreja pravico in krivico, slogo in klanje, strpnost in preganjanje.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi