Cerkev ne želi ljudem napolniti srcatorek, 24.01.2012

Tonino Lasconi je župnik in v knjigi Tako težko verujem je objavil svoje odgovore na vprašanja, ki so mu jih zastavili mladi. Neka oseba mu je pisala: »Ne morem sprejeti krščanske Cerkve, ki se razglaša za nezmotljivo varuhinjo resnice, dejansko pa je v svoji zgodovini naredila vrsto napak.« Župnik ji je odgovoril:  »Če bi bila Cerkev brez napak, bi nam napolnila srce in mi bi zato pozabili na Boga.«
Zanimiva izjava, ki marsikaj pove. Cerkev očitno ljudem ne želi napolniti srca, kajti napolnjeno srce ne pomeni, da pozabimo na Boga, ravno nasprotno: pomeni, da smo v stiku s svojim bistvom, z Božjim Duhom v sebi. V takšnem stanju smo pristni in zavestni, zato je težko manipulirati z nami. To pa je v nasprotju s ciljem katoliške cerkve. Njen glavni cilj je namreč, da ljudje ne bi prišli v stik z Bogom in Kristusom v svoji notranjosti, ampak, da bi bili vezani na svetnike, papeža, duhovščino ter vso pogansko cerkveno navlako z obredi, rituali, dogmami, zakramenti.
In kako je z napakami v cerkvi, zaradi katerih vernikom ne more napolniti srca? »Nekateri menijo, da je pedofilija napaka v cerkvenem sistemu. Če cerkev pogledamo celovito, njen nauk, preteklost in sedanjost, bi bilo mogoče pritrditi nekdanjemu duhovniku in poznavalcu cerkvene pedofilije Dietru Pötzlu, da je katoliška cerkev kot institucija sama po sebi sistemska napaka  in da ne gre za napake v sistemu. Da se ne pozabi: Po presoji zgodovinarja Karlheinza Deschnerja na svetu ni organizacije, ki bi bila »v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20. stoletju tako obremenjena z zločini, kot krščanska cerkev, prav posebno rimsko-katoliška cerkev.« (Resnica in cerkev se izključujeta!, Vlado Began)

 Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi