Cerkev meni, da si zasluži državno financiranje svojih dejavnostitorek, 27.09.2011

V sklepnem dokumentu plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem, 2002, z naslovom Izberi življenje, je zapisano: »Sodobna država se zaveda, da Cerkev v veliki meri blaži socialne stiske ljudi ter jih duhovno in moralno vzgaja. Zaradi vsega tega je torej pravično, da tudi država prispeva primeren delež k financiranju cerkvenih dejavnosti.«

O tem ali cerkev res moralno in duhovno vzgaja in blaži socialne stiske ljudi naj vsak sam presodi glede na njeno kriminalno dvatisočletno zgodovino in njen uradni nauk, ki ga predstavljajo Biblija, Katekizem katoliške cerkve, Vera cerkve, Zakonik cerkvenega prava, Kazniva dejanja v cerkvi, Pereča pravna vprašanja. Dobro bi bilo, da bi vsak katoličan skrbno prebral vse omenjene knjige in vsebino primerjal s preprostim naukom Jezusa iz Nazareta iz Govora na gori ter desetimi Božjimi zapovedmi. Ter z naukom ostalim prerokov in mistikov v zgodovini človeštva. Če ima vsaj malo odprto srce in razum, potem sledi jasna odločitev: izstop iz katoliške cerkve.

Od kje vse katoliška cerkev v Sloveniji prejema denar? Znan slovenski sociolog dr. Srečo Dragoš je v uvodniku knjige Nabirka, Koliko Italijane stane cerkev, avtor Curzio Maltese, opisal vse vire financiranja katoliške cerkve na Slovenskem:

»1. Denacionalizacija po slovensko, torej v obsegu, ki ga ne najdemo v nobeni državi na svetu. Denacionalizacija se je uzakonila v najradikalnejši možni varianti, v obliki 100 odstotnega vračila in to v naravi (vključno z vračilom lastnine fevdalnega izvora, kar je privilegij, podeljen edino RKC). Pri tem ne pozabimo naslednjih dejstev: a) da je bil eden od glavnih namenov denacionalizacije, da se lahko verske skupnosti same vzdržujejo b) da je v celotnem obdobju tranzicije ravno denacionalizacija glavni krivec eskalacije premoženjskih neenakosti med zgornjimi in spodnjimi sloji. To pomeni, da glavni razlog razslojevanja med prebivalstvom v času prehoda iz socialistične v kapitalistično ureditev niso neenakosti v plačilnih razredih niti uvajanje tržnega tekmovanja v ekonomiji niti meritokratska logika, kjer se favorizira uspešnejše, prizadevnejše in sposobnejše na račun ostalih, skratka, glavni vzrok neenakosti ni bil v odmiku od socialistične egalitarnosti. Neenakost med ljudmi se je povečala predvsem zaradi premoženjskih upravičenj z naslova denacionalizacije; c) da je denacionalizacijsko bogastvo pridobljeno neodvisno od delovnih prispevkov (kar je tipična predmodernistična redistribucija dobrin, uzakonjena v postmodernem času in v formalnem okviru socialne in demokratične ureditve); d) da je od vseh denacionalizacijskih upravičencev daleč največja upravičenka ravno RKC, ne le med verskimi skupnostmi, ampak tudi med vsemi akterji v civilni družbi.

2. Podjetništvo: s kapitalom pod okriljem RKC se intenzivno razvijajo kapitalsko donosne dejavnosti na vseh ključnih gospodarskih področjih, ki z vero nimajo nobene zveze.

3. Trženje verskih storitev na način sive ekonomije: brez cenikov, brez računov, brez davkov. Mimogrede: ob zadnjem sprejemanju zakona o preganjanju sive ekonomije, ki je nenavadno restriktivna celo do brezplačne medsosedske pomoči, se je razvila burna razprava. Prav nihče pa ni niti enkrat odprl vprašanja neregistriranih denarnih transakcij z naslova verskih storitev.

4. Prijavljanje na razpise za posamezne programe, kjer RKC konkurira (skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami) za občinska in državna sredstva.

5. Prostovoljni prispevki in donacije uporabnikov.

6. Izdatno državno financiranje cerkvenih objektov iz naslova "nepremične kulturne dediščine". Delež državnih sredstev v ta namen je večji od deleža, ki ga dobi vsak od naslednjih proračunskih uporabnikov: Predsednik republike Slovenije, Državni svet, Varuh človekovih pravic, Agencija za revidiranje postopkov lastninskega preoblikovanja, Državna revizijska komisija, Urad predsednika vlade, Urad vlade RS za preprečevanje korupcije, Služba vlade za zakonodajo, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Družbeni pravobranilec RS, Upravno sodišče RS, Senat za prekrške RS, primerljiva pa je tudi SAZU.

Dodatni viri financiranja, ki jih je na novo uvedel Zakon o verski svobodi (pod prejšnjo vlado):

7. Državno pokrivanje plač duhovščini, ki se odslej lahko zaposlujejo v vseh državnih ustanovah, ki opravljajo tako imenovano institucionalno varstvo.

8. Radikalno povečanje državnega plačevanja prispevkov klerikom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje in za starševsko varstvo. Ta boniteta je sicer bila uvedena že v socializmu in to iz socialnih razlogov. Država je omenjeno ugodnost uvedla kot socialni korektiv proti siromašenju duhovnikov zato, ker je instituciji, kjer so zaposleni, bilo premoženje nacionalizirano in se je domnevalo, da bi RKC težko sama skrbela za njih. Danes, ko je nekdanje nacionalizirano premoženje v celoti vrnjeno, bi seveda pričakovali, da se ta boniteta kleriškemu poklicu ukine. Zgodilo se je nasprotno. Nekdanji socialni ukrep se je spremenil v privilegij, kakršnega ne uživa noben drug poklic, hkrati pa se je z novim zakonom še povečal iz nekdanjih 42 % na » najmanj v višini 60 % povprečne plače", kot se glasi zakonska dikcija. S tem je seveda mišljeno točno to, kar piše, 60 % je spodnja meja, zgornja pa ni zakonsko omejena.

9. Uveden je povsem nov finančni vir, ki ga doslej nismo poznali: generalno financiranje cerkva in verskih skupnosti s strani države, in to za namene, ki so izrazito nedorečeni (temu je v Zakonu o verski svobodi namenjen poseben, 29. člen, gl. točko 3). To je zelena luč za vsakršno financiranje vsakršnih dejavnosti, tudi verskih.

10. Popolna oprostitev davkov: v prejšnjih predlogih zakona je bila popolna oprostitev davkov predvidena v čl. 32, v končni, sprejeti verziji, pa je ta člen izpadel. Razlog je v tem, ker se je vmes že spremenila davčna zakonodaja, po kateri verske skupnosti niso dolžne plačevati: katastrskega dohodka (RKC je največja posestnica gozdov in zemljišč), davkov od premoženja, davkov od dediščin in daril, nadomestil za uporabo stavbnega zemljišča, na katerem se odvija verska dejavnost.

11. Dohodnina, nov vir: država nakaže 0,5% zavezančeve dohodnine verski ustanovi po izboru zavezanca.

Od vseh naštetih državnih virov financiranja RKC so nesporni le četrti, peti in (deloma) šesti vir. Vsi ostali so moralno, zakonsko ali ustavno sporni. Ko je slovenskim klerikom odrekel finančno pomoč celo Vatikan, bi mogoče pričakovali, da bi slovenska država vsaj okrnila, če že ne ukinila katerega od zgornjih načinov financiranja RKC. Pa ni nikjer niti najmanjšega znamenja, da kdo razmišlja o čem takem.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi