Bog ne odloča koga bo vzel k sebi in koga nesobota, 17.09.2011

Pavel  Zuchniewicz je v knjigi Čudeži Janeza Pavla II. objavil odlomek, ko papež govori materi bolne hčerke: »Zaupaj Bogu,« je dejal materi. »Če On odloči, da jo hoče imeti pri sebi, jo bo vzel. Če pa bo hotel, da bi bila s teboj, se z ničemer ne muči in ničesar ne stori. Ravnaj z njo kot z drugimi otroki. Tako bo, kakor hoče Bog.«

Ali res Bog odloča koga bo vzel k sebi in koga ne? Seveda ne. Bog nima svojih ljubljenčkov. Samo od človeka je odvisno kdaj se bo spet vrnil k Stvarniku. Bog si seveda želi, da bi se vsi Njegovi otroci čimprej vrnili v nebesa, vendar za to je potrebno izpolniti pomemben pogoj.  Nazaj v Očetovo hišo lahko direktno po fizični smrti odidejo zgolj popolnoma očiščene duše. To pomeni, da je človek ob koncu svojega življenja na zemlji dosegel mir z vsemi ljudmi, živalmi in naravo – tako v mislih, besedah in dejanjih. Konkretno to pomeni, da pred fizično smrtjo ta človek ni bil vezan več na nobenega človeka, da so jim vsi ljudje, ki jih je ta človek kakorkoli prizadel, odpustili, da je poravnal vso škodo drugim, če je to bilo možno, da je iskreno obžaloval vse nezakonite misli, besede in dejanja, ter jih ni več ponavljal. Da je živel po božjih principih: enost, enakost, bratstvo oz. sestrinstvo, svoboda, pravičnost, ki so osnova za miroljubno skupnost med ljudmi. Da je ob koncu svojega življenja dosledno živel po Desetih božjih zapovedih in Jezusovem Govoru na gori oz. po zlatem življenjskem pravilu: Kar ne želiš, da tebi storijo, tega tudi ti drugemu ne stori! Da je ob koncu življenja popolnoma razgradil svoj človeški jaz oz. ego ter postal božanski. Vse njegove misli, besede in dejanja so po volji Stvarnika. Postal je očiščena kapljica v oceanu Bog.

To, da papež govori materi bolne hčerke, da bo morda umrla, ker jo Bog želi imeti pri sebi, je še en dokaz več kako znajo v katoliški cerkvi manipulirati z verniki. In kako malo poznajo povezave v duhovnem in materialnem svetu.

V knjigi papež tudi opisuje, da mu je leta 1981, ko je nanj streljal nek Turek, Jezusova mati rešila življenje. »Zavoljo fatimske Matere božje mi je bilo življenje ponovno darovano. Tukaj je krogla, vzeta iz mojega telesa 13. maja 1981,« je povedal. Ne pripada meni, ampak  tisti, ki me je čuvala in rešila. Prosim vas, ponesite jo v Fatimo in jo položite v svetišče kot znamenje moje hvaležnosti do presvete Gospe in kot pričevanje velikih božjih besed.« Zelo dober marketinški trik za promocijo romarskega centra v Fatimi, in še ena neverjetna manipulacija z lastnimi verniki.  Kaj bo Marija, ki je po cerkvenem nauku odšla s fizičnim telesom v nebesa, počela z izstreljenim nabojem, ni jasno.

Jasno pa je, da katoliška cerkev s kultom preproste Jezusove matere krši Božjo zapoved: ne imej drugih Bogov. To je jasno tudi otrokom, ki še niso tako močno indoktrinirani s katoliško navlako. V knjigi Verska vzgoja otrok  avtorja Metka Klevišar in France Škrabl pišeta: »Če otrok npr. vidi, da se odrasli v vsaki veliki stiski obračajo k Mariji, ne pa neposredno k Bogu, je zmeden. Ni mu jasno, zakaj naj bi bilo njegovo srce neposredno navezano na Boga, če pa se odrasli namesto k Bogu obračajo k svetnikom.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi