Basen o krvavem božičusobota, 24.12.2011

Pozna jesen, obdobje, ko večina ljudi pleše svoj za drevesa in živali smrtonosni potrošniški kultni ples po taktih sentimentalnih »božičnih« viž. Marsikdo med njimi ne ve več niti v glavi, kaj šele v srcu, kaj naj bi to bilo: božič.

Pozna jesen. Nemir v jati gosi je naraščal iz dneva v dan. Nekatere nekoliko mlajše goske so bile še posebej živahne. Neprestano so nekaj šušljale. Končno se ena ojunači in odstopica do glavne gosi v jati. Spoštljivo jo vpraša, če lahko njej in njenim prijateljicam pomaga pri razrešitvi nekega teološkega problema. »Bom poskusila.«, odgovori vprašana goska. »Glejte, nikakor ne moremo zadovoljivo, kaj šele neizpodbitno odgovoriti na vprašanje, ali obstaja življenje po verskem prazniku, ki ga ljudje imenujejo »božič«? Ne poznamo nobene goske, ki bi ga preživela in bi lahko pričala o tem!«

Katoliki so iz praznika, ko se spominjamo rojstva kneza miru Jezusa Kristusa, kneza miru ne samo za ljudi, ampak tudi za živali, in iz praznika duhovnega vstajenja – velike noči – naredili praznika klanja naših sobitij, prijateljic živali. Živali, ki so edine bile prisotne pri Jezusovem rojstvu. Zdaj, ko so Ga navidezno sprejeli tudi ljudje, se jim maščujejo z neverjetno množičnim in brutalnim mučenjem in klanjem. Ljudje namreč po svetu vsako minuto ubijejo več kot 85.000 živali in to tudi zaradi sprevržene sle po užitku ob kosih živalske mrhovine. Zaradi zdravja in dobrega počutja vsekakor ne, saj novejše znanstvene študije dokazujejo, da zaradi uživanja mesa ljudje zbolevajo. Dnevno ljudje pokončajo 22,4 milijonov nedolžnih žrtev. Zlasti za božične in velikonočne praznike doseže okrutno morjenje svoj višek. Pri tem se redno pozablja, da je le korak od klanja živali do klanja ljudi. Tudi pisatelj in vegetarijanec Tolstoj je ljudi opozarjal, da dokler bodo klavnice, bodo tudi bojišča. Videti je, kot da ljudje nasploh, katoliški verniki pa še posebej, z morjenjem živali "trenirajo" morebitno kršenje Ustave Republike Slovenije v njenem 17. členu (nedotakljivost človekovega življenja) in 18. členu (prepoved mučenja). Krivdo za tak položaj živali nosi v veliki meri ravno Rimskokatoliška cerkev, kajti njeni pismouki so že pred dobrim tisočletjem živalim vzeli dušo.

Med drugim je zanimivo tudi vprašanje, le kaj pomembnega se praktično oz. teološko zgodi, ko župnik "blagoslovi" šunko, ki jo vernik prinese za veliko noč, da se katolikom ta krvavi, pogansko - magijski obred zdi potreben še dandanes? Mogoče kasneje, po katoliškem prepričanju ta isti vernik, ko to šunko baše v svoje telo, doživi razsvetljenje, povezavo z Bogom? Če bi bilo tako, bi bila situacija na tem svetu drugačna, kot je. Čeprav živali ne ubijajo več v "božjih" hramih -  cerkvah kot so jih nekoč, ampak namesto duhovščine to naredijo profesionalni morilci živali v klavnicah – mnogi med njimi so tudi katoliški verniki - je katoliški obred blagoslavljanja velikonočnih jedi vsekakor krvav! Saj kdor z nakupom šunke daje naročilo za ubijanje živali, ima tudi sam krvave roke.

Če bivši inkvizitor in sedanji papež g. Ratzinger oz. Benedikt XVI. misli, da je resnični Jezusov naslednik, bi med njegovimi ukrepi morala biti okrožnica, kjer bi ukazal, naj njegov kler neha brisati kri nedolžnih živali s šunke z njenim "blagoslavljanjem"- saj je tako obnašanje čisto zasmehovanje Nazarečana ter njegovega nauka ljubezni. Isto velja za tiho kleriško odobravanje božičnih pečenk. Kdor podpira ubijanje živali, tako da sam blagoslavlja in uživa kose njihovih trupel, naj se ne imenuje kristjan. To posebej velja za tiste, ki trdijo, da so Njegovi namestniki na zemlji, ali pa pridigajo v Njegovem imenu.

Čeprav so se katoliški in drugi pismouki zelo potrudili, da bi v svojih verskih spisih -  npr. v bibliji - zabrisali vsako sled o Jezusovem odnosu do živali, so poročila o tem le prodrla do nas. Najbolj očitna je Jezusova ljubezen do živali v dolgo nepoznanem spisu "Evangelij popolnega življenja", ki ga je objavil v začetku prejšnjega stoletja Anglež Ousley in v slovenščino prevedeni knjigi "To je Moja Beseda", kjer je vsebina spisa še poglobljena in razširjena. Tam piše o dogodkih, ko je Jezus npr. osvobodil ujete ptice, posvaril mučitelja konj in opominjal gonjača kamel, naj živali ne pretepa, temveč naj ravna z njimi kot z brati ipd. V tej knjigi najdemo tudi podrobno razlago dejstva, ki je bilo kristjanom v prvih stoletjih po Jezusu samoposebiumevno, namreč, da je bil Jezus – tako kot njegovi učenci - vegetarijanec in pacifist.

Zgoraj navedeno nam daje pravico vprašati se: "Kaj bi rekel Jezus danes, ko se zakolje na milijone živali za praznovanje Njegovega rojstva in vstajenja?" Mogoče bi ljudi pozval k žalovanju za žrtvami božiča in velike noči in k izstopu iz vseh verskih skupnosti, npr.iz Rimskokatoliške cerkve, ki v Njegovem imenu teološko omogočajo te in ostale grozovitosti nad živalmi in so v preteklosti vegetarijance in ljubitelje živali tudi preganjale.

Končajmo vendar z norostjo morjenja in ubijanja za božič ter veliko noč in se odpovejmo kosom mrhovine na svojem krožniku. Končno obstaja veliko okusnih vegetarijanskih zamenjav za praznične jedi, za katere ni potrebno nikogar ubiti.

»Zemlja ima dovolj za potrebe vsakega človeka, toda ne za njegovo slo.«  Mahatma Gandhi

»Nič ne bo toliko povečalo možnosti za preživetje na zemlji kot korak k vegetarijanski prehrani.«  Albert Einstein, fizik

Mlada goska se je zahvalila za razlago in zamišljeno odšla. „Izgleda, da le obstaja življenje po božiču,“ je spotoma ugotavljala, „le kanibalski ljudje s svojim poželenjem po naših „okusno“ pripravljenih in menda za njihovo zdravje nujno potrebnih kadavrih to preprečujejo. Mogoče pa bodo pod udarci usode kot npr. „ptičja“ gripa, „nore“ krave in druge kužne bolezni, bolezni, katere so nam z napačnim obnašanjem sami vcepili, spoznali, da je pot do miru in sreče le enost z vsemi oblikami življenja. In čeprav so nam ljudje s svojim slabim duhovnim zgledom zelo škodovali ter smo prevzele veliko njihovih napak, živali še vedno vemo, da se do enosti ne pride z vase zagledanim, grabežljivo brezobzirnim pohodom na vse v svoji okolici – pa četudi je „blagoslavljan“ s strani predstavnikov samozvanih edino zveličavnih ver.“

Borislav Kosi