Vatikansko licemerječetrtek, 17.05.2012

V tem trenutku ni pomembno, ali je vatikanska kurija ukrepala posredno ali neposredno zoper nekdanja nadškofa v Ljubljani msgr. Alojzija Urana in mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja. Dejstvo  je, da si je Vatikan z omenjenim ukrepom, ne glede na to, v kakšni obliki je bil poslan v Slovenijo, zgolj po pilatovsko umil roke pod pretvezo, da je kaznoval krivce v slovenski Cerkvi.

Na tej ravni kaže pritrditi soboškemu škofu dr. Petru Štumpfu, ki potem, ko je zadeva prišla v javnost, ni slepomišil, ampak je preprosto priznal, da je prišel čas za moralno prenovo znotraj slovenske Katoliške cerkve, ki jo je treba opraviti. V dobro mu lahko štejemo, da se ni zapletal v brezpredmetni retoriki, kot sta to počela v torek ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek.  Vprašanje sicer je, ali škof dr. Peter Štumpf dekret glede omenjenih dveh škofov odobrava ali ne. Očitno pa je, da je bil potreben vzvod od zunaj, da se nekaj premakne. Hkrati je tudi vprašanje, ali bo to vodilo k resnični moralni obnovi, ki je brez sprejete odgovornosti za sedanje stanje v slovenski Cerkvi in brez sprejete odgovornosti sedanjih dveh metropolitov in nadškofov ne more biti, in to še toliko bolj, ker se ključnemu akterju finančne  cerkvene godlje Mirku Krašovcu v Mariboru skorajda ni skrivil niti las. Ta s svojimi sodelavci iz civilne sfere očitno še naprej ohranja moč in vpliv, kot ju je imel pred izbruhom afere. Problem je v tem, da ta moč ni več formalna, ampak neformalna, ki je bistveno bolj nevarna, saj je ni več mogoče nadzorovati.

Vrnimo se k žrtvam. Drži, da dr. Kramberger nosi del objektivne odgovornosti. Toda ali ni bil sedanji mariborski metropolit in nekdanji celjski škof dr. Anton Stres  postavljen za Krambergerjevega namestnika ravno z namenom, da poskuša sanirati položaj, ko ga je bilo še mogoče. V tem kontekstu je njegovo izmikanje  o osebni odgovornosti pri projektu Betnave dokaj neodgovorno, če ne še kaj več. Že podpis pogodbe z Vegradom je bil, če ne poslovno pa moralno vprašljivo dejanje, saj se je že vedelo, kako daleč je Vegrad v svojem odnosu do delavcev in podizvajalcev od socialne doktrine Katoliške cerkve, sprejete na drugem Vatikanskem koncilu. Tudi nadškof dr. Marjan Turnšek kot Krambergerjev naslednik se ne more sprenevedati. Čeprav je bil prvi soboški škof, je bilo jasno, da je dejanski naslednik nadškofa Krambergerja po njegovi upokojitvi in zato je bil močno vpet v nadškofijo. Nekatere stvari pa bi moral videti in bi ga morale začeti skrbeti ob pripravi delitvene bilance.

 In zdaj smo pri najbolj nedolžni žrtvi Alojzu Uranu. Gre za škofa in duhovnika, ki ga laična javnost v ljubljanski nadškofiji še vedno spoštuje in visoko ceni. Žal se je nekdo pri reševanju mariborskih financ močno uštel. Z močnim vplivom in očitno tudi denarjem v ozadju je bil izdelan scenarij finančnega stanja mariborske nadškofije s pomočjo premoženja in denarja ljubljanske nadškofije. Scenaristi so bili prepričani, da so sodelavci Urana tisti, ki niso pripravljeni odpreti finančne pipe za mariborsko finančno megalomanijo. Zato je Uran doživel podobno usodo kot eden od prekmurskih duhovnikov – osebno diskvalifikacijo na račun kršenja celibata. Po tem je prišlo do zamenjave in dr. Stres je nasledil Urana, vendar zamenjava ni prinesla zaželenega finančnega sadu. V mariborsko finančno žrelo mu je uspelo spraviti le nekaj milijonov evrov. V zgodbi pa kljub vsemu ne kaže prezreti še enega akterja, ki je verjetno odigral ključno vlogo, tedanjega apostolskega nuncija  v Sloveniji Castella – je Španec in pred kratkim je postal kardinal. To, da je Španec, je pomemben dejavnik in/ali omenjeni dekret za že upokojena nadškofa ne pomeni zgolj preusmeritve pozornosti in dodatnega kaznovanja dveh žrtvenih jagnjet in ohranitev nedotakljivosti Mirka Krtašovca.   Zato si kaže postaviti vprašanje,  kako globoko bosta segla poziva škofa dr. Petra Štumpfa z enega in patra Bogdana Knausa z drugega konca Slovenije k postavitvi novih temeljev slovenske Katoliške cerkve.